Trška gora in cviček

Trška gora

Ena najznamenitejših vinskih goric

Trška gora (428 metrov nadmorske višine) je ena najprepoznavnejših vinskih goric, kjer se na slikovitih pobočjih razprostira največ zidanic na svetu – simbol dolenjskega vinogradništva in srčne predanosti domačinov do zemlje, trte in vina.

Slikovita vinogradniška pokrajina se dviga nad Novim mestom in nudi dih jemajoče poglede proti Gorjancem, Kočevskemu rogu, Krški dolini in celo do Sljemena pri Zagrebu. Naravno jo uokvirjajo trije gradovi: na jugovzhodu rečni grad Otočec, na zahodu grad Hmeljnik, na vzhodu pa Stari grad.

Zibelka dolenjskega vinogradništva

Trška gora ima globoke korenine v vinogradniški tradiciji, ki sega v srednji vek. V pisnih virih se prvič omenja leta 1135, ko je oglejski patriarh Pelegrin zemljišče z vinogradi in vinskim dvorcem Weinhof (kasneje znanim kot Bajnof) podaril stiškemu samostanu. Trška gora se kot toponim pojavi šele v 15. stoletju, njeno ime pa naj bi izviralo bodisi iz besede »trsek« (mlad poganjek vinske trte), bodisi po prvotno trških prebivalcih Novega mesta, ki so tu obdelovali vinograde.

Leta 1620 je stiški opat Jakob Reinprecht na vrhu Trške gore dal zgraditi cerkev Marijinega rojstva, ki še danes stoji kot simbol duhovne in kulturne dediščine kraja. Okoli cerkve rastejo mogočne stare lipe, najdebelejša med njimi pa obsega kar 8 metrov.

Zidanice in viničarji

Skozi stoletja se je vinogradniški vsakdan oblikoval v različnih družbenih razmerah: od zemljiških gospodov in dominikalnih vinogradov do viničarjev – posebnega sloja delavcev, ki so obdelovali vinograde v zameno za bivališče in osnovno oskrbo. Na Trški gori se viničarji v pisnih virih omenjajo od 19. stoletja dalje. Ker je bilo dela v vinogradih veliko skozi vse leto, so se sčasoma posamezniki stalno naselili v vinogradih in z lastniki sklenili deputatno pogodbeno razmerje za obdelovanje njihovih vinogradov.

Vpliv umnega vinogradništva v 19. stoletju

Ponovna oživitev Kranjske kmetijske družbe na začetku 19. stoletja je prinesla splošni napredek v vinogradništvu na Dolenjskem. Družba si je prizadevala za uvedbo novih obdelovalnih metod kletarjenja in vrst trt. Njene novosti so najprej uveljavljali plemiči, bogatejši kmetje in meščani, majhni kmetje in vinogradniški kočarji pa kasneje. Za širjenje vedenja in znanja o novem vinogradništvu so skrbele vinarske in kmetijske šole – za Kranjsko je bila leta 1875 ustanovljena šola v Slapu pri Vipavi, ki se je leta 1886 preselila v Novo mesto.

Poseben razcvet je Trška gora doživela v 20. stoletju, ko so se po drugi svetovni vojni zaradi sprememb v lastništvu in ekonomskih razmerah vinogradi preoblikovali. Kmetijska zadruga Krka je najprej uvajala modernizacijo, kasneje pa vinograde razprodala, kar je spodbudilo razmah vikendaštva in ljubiteljskega vinogradništva. Zidanice so postale sinonim za dolenjsko sprostitev, lokalno vino in druženje.

Trška gora danes – med tradicijo in sodobnostjo

Po drugi svetovni vojni se je vinogradništvo na Trški gori začelo spreminjati – vinograde so prevzemali novi lastniki, ki so svoje zidanice preurejali za bivanje v prostem času. Elektrifikacija v 60. letih je omogočila sodobnejše bivanje, vse več ljudi pa je svoje zidanice uporabljalo ne le za vinogradništvo, temveč tudi za sprostitev in druženje. Trška gora je ravno s svojim značilnim razvojem t. i. meščanskih zidanic pravzaprav dežela prvih počitniških hišic na Dolenjskem in v Sloveniji.

Po letu 1991 je Trška gora doživela novo preobrazbo. Danes zidanice ponujajo edinstven primer sobivanja tradicije, narave in sodobnega življenjskega sloga, zato so postale domovanja mnogih. Prav tako predstavljajo pomemben del turistične ponudbe in obiskovalcem omogočajo zanimivo doživetje. V okviru projekta Odprte zidanice vas vinogradniki sprejmejo v svojih domačih vinskih kleteh in vam ponudijo svoja vina ter domače dobrote, v sklopu projekta Turizem v zidanicah pa lahko v njih tudi prenočite. V obeh primerih pa nikakor ne manjka cviček, naš lokalni posebnež.

O cvičku

Med vsemi vini, ki jih pridelujejo na Trški gori, ima cviček posebno mesto. Avtohtono dolenjsko vino, ki je edinstveno v svetovnem merilu, je lahkotno in osvežilno, njegova značilna rdečkasta barva in prijetna sadna kislina pa ga delata popolnega spremljevalca tradicionalne dolenjske kulinarike.

Za dolenjskega vinogradnika se cviček od drugih evropskih vin loči po štirih prevladujočih lastnostih:

Vsebnost alkohola
Cviček je edino vino v Evropi, ki ima uradno dovoljen maksimalni odstotek alkohola do 10 %. Ko je Slovenija postala članica EU, je bilo potrebno veliko prizadevanj in dokazov, da je to vino del naše večstoletne tradicije, kar je na koncu pripeljalo do tega, da so ga dovolili registrirati kot izjemo z nižjim odstotkom alkohola.
Mešanica belih in rdečih sort grozdja
Običajno se iz belega grozdja prideluje belo vino, iz rdečega pa rdeče. Edina izjema sta cviček v Sloveniji in papeško vino v Franciji, ki imata uradno dovoljenje za mešanje belih in rdečih sort grozdja.
Vsebnost žvepla
Cviček vsebuje najmanjšo dovoljeno količino žvepla v Sloveniji, in sicer 120 mg/l, medtem ko druge rdeče sorte vsebujejo do 175 mg/l, bele sorte pa do 260 mg/l.
Status PTP
Cviček je tudi edino slovensko vino, ki ima od leta 2001 status PTP (priznano tradicionalno poimenovanje), kar pomeni, da se lahko proizvaja le v določenih delih Dolenjske.

Janez Vajkard Valvasor je konec 17. stoletja v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske zapisal, da se ima lahko Dolenjska za srečno deželo, razlog za njeno srečo pa je našel v mnogih vinogradih in čudovitih vinih dolenjskih goric. Najstarejša omemba cvička naj bi bila po besedah doktorja Grande iz leta 1781, ko je v slovensko-nemško-latinskem slovarju avguštinec Marko Pohlin omenil “cvičk” (dolenjska izgovarjava). V nemškem jeziku ga je opredelil kot Trestwein, tj. vino iz tropin, latinsko pa kot agesta, torej kislo vino. Uradno je priznan kot zvrst od leta 1969. V preteklosti je veljal za kmečko vino, ki ga je pila predvsem preprosta populacija.

Cviček je nastal kot rezultat dolgoletne vinogradniške tradicije v dolenjski regiji, kjer so vinogradniki začeli mešati bele in rdeče sorte grozdja, pri čemer se bele sorte pogosto uporabljajo za povečanje kislosti in svežine vina, medtem ko rdeče sorte dajejo barvo in nekaj okusa). Z mešanjem sort so ustvarili edinstveno vino z značilno lahkotnostjo in nizko vsebnostjo alkohola. Ta praksa sega v srednji vek, ko so bili vinogradniki prisiljeni v prilagajanje okoljskim in podnebnim pogojem, ki so včasih omejevali proizvodnjo rdečih vin z višjo vsebnostjo alkohola.

Cvičkov dvor

Cvičkov dvor je pomemben simbol dolenjskega vinogradništva in kulture, saj povezuje tradicijo, ponos ter promocijo tega edinstvenega vina. Njegov namen je širiti zavest o pomenu cvička kot kulturne dediščine, ohranjati dolenjske vinogradniške tradicije in ga promovirati tako doma kot v tujini.

Eminentno skupnost, ki je bila uradno ustanovljena 6. septembra 2013 v Cvičkovem hramu, znanem tudi kot Ambasada cvička, sestavljajo:

kralj cvička, ki je najboljši pridelovalec cvička tekočega leta in s svojim znanjem ter predanostjo predstavlja dolenjske vinogradnike (izbor poteka od leta 1992);
cvičkova princesa, ki simbolizira mladost, tradicijo in eleganco ter je ambasadorka vina med mlajšimi generacijami (od leta 1999);
ambasador cvička, ki s svojim delom in vplivom pomaga pri promociji cvička in dolenjske vinogradniške kulture.

Vsi trije nazivi se podeljujejo na osrednji prireditvi dolenjskih vinogradnikov, Festivalu cvička, ki poteka že od leta 1973 (prej sicer v okrnjeni različici, znani pod imenom Teden cvička).

Danes Cvičkov dvor deluje kot simbol povezanosti dolenjskih vinogradnikov, ki si prizadevajo za ohranjanje pristnosti cvička in promocijo vinorodne Dolenjske. Z vsakoletnimi prireditvami, degustacijami in dogodki prispevajo k prepoznavnosti tega edinstvenega slovenskega vina, ki dandanes uživa ugled tudi na mednarodnih vinskih tekmovanjih.