Pot treh gradov

Grad Otočec

Grad Otočec, kulturni spomenik državnega pomena, katerega natančna zgodovina ni povsem znana, je bil prvič omenjen v 13. stoletju, ko so v njem prebivali vazali freisinških škofov, vitezi Otoški. Po njih se je od 15. stoletja zamenjalo kar nekaj lastnikov, od leta 1854 do konca 2. svetovne vojne, ko so ga za svojo utrdbo zasedli Italijani, pa je bil v lasti rodbine Margheri de Commandona. Njihov bogati družinski arhiv je izginil leta 1942, ko so partizani grad požgali in ga pustili v ruševinah. Danes je grad v renesančnem in gotskem slogu urejen v luksuzni hotel s petimi zvezdicami. Okolico gradu krasi Grajski park, po katerem se lahko sprehodimo mimo stoletnih dreves in zelo verjetno tudi kakšne labodje družine. Pot nadaljujemo mimo rečnih lehnjakovih pragov, ki obkrožajo grajski otok.

Zanimivost: Legenda pravi, da je bil grad prvotno sezidan ob vodi na desni strani reke Krke, kasneje pa je dal eden od graščakov odkopati del zemljišča, da je bil sredi vode grad varnejši pred sovražnikom.

Stari grad

Ime Stari grad se prvič omenja leta 1300, ko so ga oglejski patriarhi zgradili kot svojo najvzhodnejšo postojanko. Temu sledi pestra zgodovina menjave lastnikov, med katerimi je eden najbolj znanih gotovo grof Breckerfeld (1769–1806). Med vojno je bil grad požgan, po njej pa je prešel v last novomeške tovarne Krka, ki ga je delno obnovila.

Zanimivost: Grof Breckerfeld je pomemben tudi zaradi zavzemanja za trgatev v fazi tehnološke zrelosti posameznih sort. V tistih časih so mali dolenjski vinogradniki skušali na manjših parcelah pridelati čim več vina, zato so sadili rdeče in bele sorte, ki so jih potem istočasno stisnili skupaj. Tako je nastal cviček.

Grad Hmeljnik

Nadaljujemo s hojo po označeni poti, vse dokler ne pridemo še do zadnjega izmed gradov: gradu Hmeljnik. Zgrajen v 12. stoletju, v pisnih virih pa prvič omenjen leta 1217, je eden najstarejših gradov pri nas, ime pa naj bi dobil po bujno rastočem hmelju v okolici. Zaznamuje ga bogata zgodovina menjave lastništva. V daljni preteklosti so ga upravljali hmeljniški vitezi, v 15. stoletju pa je prišel v roke črnomaljskih grofov. Leta 1876 in vse do konca 2. svetovne vojne sta imela oblast nad njim zakonca Wamboldt, sicer homeopata, ki sta zdravila ljudi in prašiče. Grad so med 2. svetovno vojno požgali partizani, še pred tem pa so ga izropali domačini. Ruševine gradu so leta 1958 minirali, danes pa grad s statusom kulturnega spomenika državnega pomena čaka na obnovo.

Zanimivost: V listini se leta 1223 za grad omenjata dva izraza: Hopfenbach in inferior Hopfenbach. Nekateri so mnenja, da sta obstajala dva istoimenska gradova, kar je navajal tudi Janez Vajkard Valvasor.